MARS

Zgodovina opazovanja Marsa Marsova pot okoli Sonca Podatki o planetu Opazovanje Marsa z Zemlje Marsova satelita

Mars je četrti planet od Sonca v Sončnem sistemu. Njegova rdeča barva je inspirirala grke in rimljane, da so ga poimenovali po bogu vojne, Ares ali Mars. Razdalja med Marsom in Zemljo, se občutno spreminja, prav tako tudi njegova vidljivost. V nekaterih trenutkih je tretji najbolj svetel objekt, prekosita ga samo Venera in Luna.

ZGODOVINA OPAZOVANJA MARSA

Mars je svoje ime dobil po grškem bogu vojne Aresu. Mars imenujemo tudi rdeči planet in je dobro viden tudi s prostim očesom. Poznali so ga že v prazgodovinskih časih. Zato je postal najljubši predmet vesoljskih raziskav.
 Leta 1659 je holandski astronom Christiaan Huygens, našel na površini Marsa temno pego v obliki črke V, ki jo danes poznamo, kot Syrtis Maior. Sprva so napačno domnevali, da so pege morja. Pozneje so z raziskavami ugotovili, da je atmosferski tlak na površini za obstoj tekoče vode prenizek in so verjeli, da so pege staro morsko dno, ki ga prekriva rastje. To je bil splošno sprejeti pogled, dokler ni sonda Mariner 4 leta 1965 prva letela mimo Marsa.
 Prve kolikor toliko zanesljive karte so iz 60. let 19. stoletja. Različne tvorbe so poimenovali po astronomih. Leta 1877 je G.V. Schiapartelli (1835 - 1910)zarisal mnogo podrobnejšo karto, na katerih so bili vidne na pogled na pogled umetne črte, ki so jih poimenovali kanali. Percival Lowell je verjel, da so kanali namakalni sistemi, ki črpajo vodo iz ledenih polarnih kap. Na veliko razočaranje se je pokazalo, da kanalov sploh ni, ampak da so nekateri nasedli optičnim prevaram. Najboljše karte Marsa iz predvesoljske dobe je narisal E.M. Antoniadi (1870 - 1943) v 20. in 30. letih našega stoletja.
 Prvo vesoljsko vozilo, ki je obiskalo Mars, je bilo Mariner 4 leta 1965. Precej drugih je sledilo, med drugim Mars 2, prvo vesoljsko vozilo, ki je pristalo na Marsu, ter tudi dva Vikinga leta 1976. Po dolgih 20 letih mirovanja je Mars Pathfinder uspešno pristal na Marsu 4. julija 1997

MARSOVA POT OKOLI SONCA

Mars je prvi planet za Zemljo in je od Sonca odaljen 227.940.000 km (1,52 AE). Najmanjša oddaljenost Marsa od Sonca je 206.7 milijonov km (perihelj), najdlje pa je 249.2 milijonov km (afelij). Ekscentričnost ali sploščenost tira znaša 0,093 in to močno vpliva na podnebje.
Marsovo leto, to je čas, ki ga planet potrebuje, da enkrat obkroži Sonce znaša 687 zemeljskih dni (22,5 meseca).
Mars potrebuje 40 minut več kot Zemlja, da se zavrti okrog lastne osi, s čimer je dan nekoliko daljši in znaša točno 24 h 37 min 22,6 s.
Mars se premika po svoji osi s hitrostjo 24 km/s. Nagib njegove osi je približno 25 stopinj.
Mars se nam lahko približa na 59 milijonov kilometrov, kar je bližje kot katerikoli drug planet razen Venere.

Siderska perioda	686,980 dneva
Povprečna tirna hitrost	24,1 km/s
Naklon tira	1° 50` 59",4
Sploščenost tira	0,093
Navidezni premer	največji 25,7"
	najmanjši

Vrtilni čas (ekvatorialni)	24h 37m 22,6s
Obratna vrednost mase (Sonce =1)	3.098.700
Gostota (voda=1)	3,94
Masa (Zemlja=1)	0,107
Prostornina (Zemlja=1)	0,150
Ubežna hitrost	5,03 km/s
Površinska težnost (Zemlja=1)	0,380
Povprečna površinska temperatura	-23 °C
Sploščenost	0,009
Albedo	0,16
Najsvetlejša magnituda	-2,8
Premer (ekvatorialni)	6794 km
Premer (polarni)	km

PODATKI O PLANETU

Mars je po velikosti med Zemljo in Luno.  Njegov premer meri 6,780 km, kar je približno polovico Zemljinega(53%) in skoraj dvakrat več od Luninega. Zaradi rotacije je malo sploščen in meri na ekvatorju 6,794 km in na polih 6,752 km. Sploščenost planeta znaša 0,009.  Masa planeta znaša 6.42×1023kg, to je v primerjavi z 10.7% Zemeljskih mas. Njegova gravitacija pa je kakšnih 60 odstotkov šibkejša.  Gostota planeta znaša 3.9 g/cm3 in je manjša kot na Zemlji(5.5 g/cm3). Ubežna hitrost je 5,03 km/s in je dovolj velika, da zadržuje redko atmosfero, a celo pred vesoljsko dobo je postalo jasno, da atmosfera ni dovolj gosta za razvite oblike življenja, podobne zemeljskim.  Na različnih področjih na Marsu obstajajo velika, a ne globalna, šibka magnetna polja. To nepričakovano najdbo je odkril Mars Global Surveyor samo nekaj dni po vstopu v Marsovo orbito. Verjetno so ta polja ostanki bivšega globalnega polja, ki pa je zdaj izginil. To pomembno odkritje lahko razloži Marsovo notranjost in minulo zgodovino njegove atmosfere in možnosti pradavnega življenja.

Atmosfera na Marsu se je izkazala za mnogo redkejšo, kot so pričakovali. Domnevali so, da bo pritisk na površju okoli 87 milibarov in osrednjo sestavino dušik. V resnici pa je tlak povsod nižji od 10 milibarov, takšen kot v precej dobrem laboratorijskem vakuumu, večino atmosfere pa sestavlja ogljikov dioksid(95,3%) z majhnimi primesmi dušika(2,7%), argona(1,6%) in sledov kisika (0,15%) ter vode (0,03%). Povprečen pritisk na površju Marsa je 7 milibarov (manj kot 1% Zemljinega), vendar se precej razlikuje po višini od 9 milibarov v najglobjih kotlinah do 1 milibara na vrhu Olympus Monsa.

 Vendar je ozračje vseeno dovolj gosto za nastanek zelo močnih vetrov in ogromnih peščenih viharjev, ki občasno pokrijejo celoten planet za več mesecev. Marsova tanka atmosfera sicer omogoča efekt tople grede, vendar lahko dvigne temperaturo le za 5 stopinj, kar je veliko manj kot na Veneri in Zemlji.

Čeprav sta polarni kapi ledeni, nista enaki zemeljskima kapama. Ledeni kapi imata plastovito strukturo z izmenjavajočimi se plastmi ledu in različnimi koncentracijami temnega prahu. V vsakem primeru je zgornji del kape iz zmrznjenega ogljikovega dioksida("suhi led") in se z letnim časom spreminja, pod njim pa je stalna kapa. Stalna kapa na severu je iz vodnega ledu, medtem ko je na jugu mešanica vodnega ledu in ogljikovega dioksida. V južni zimi, ki je hladnejša od severne, se ogljikov dioksid iz atmosfereprimrzne na kapo, zato zračni tlak začasno pade. Barva Marsovega površja se spreminja od oranžne do rjavo črne barve. Temni materijali so bazaltske kamnine, svetlejši pa so železovi oksidi. Marsova površina je zelo razgibana. Na njej lahko opazujemo velikanske vulkane, kot je veličasten Olympus Mons, ki se dviguje 25 km visoko na 600 km veliki osnovi in ima na vrho 85 kilometersko kaldero. Obstajata tudi dve veliki izboklini Tharsis in Elysium, kjer leži tudi večino vulkanov.

 Marsovi poloobli nista enaki. V splošnem je južni del planeta višji, starejši in ima več kraterjev, čeprav sta tu dve globoki, lepo oblikovani kotanji Hellas in Argyre. Severna poloobla je nižja, mlajša in ima manj kraterjev, čeprav je na njej del izbokline Tharsis.
 Valles Marineris (marinerjeva dolina), ki je južno od ekvatorja je v celoti dolga 4500 km in široka 600km. Najglobji del je 7 km pod robom. Tukaj je tudi nekaj obsežnih sistemov, ki so bile lahko samo stare rečne struge. Seveda so tu še krateji, raztreseni povsod, nekateri celo širši od 400km.
 Mars ima skorjo, debelo verjetno med 15 in 20 km, ki verjetno leži nad plaščem .

OPAZOVANJE Z ZEMLJE

Marsov tir ima veliko ekscentričnost. Zato je tedaj, ko je Mars v opoziciji blizu afelija, njegov zorni kot 14% in se po siju planet nič neloči od zvezd. Ko je Mars v opoziciji blizu perihelija, je njegov zorni kot kar 25%, in planet sije na nebu močno, le Venera sije močneje. Take opozicije se ponavljajo vsakih 15 do 17 let. V ta obdobja sodi večina starejših odkritij
na Marsu.
 Najsvetlejša magnituda znaša -2,8.

MARSOVA SATELITA

 Mars ima dva satelita:Fobos in Deimos, ki ju je oba leta 1877 odkril Asaph Hall s 66-cm refraktorjem Washingtonskega observatorija. Oba sta zelo majhna in s teleskopom težko vidna, ker sta preblizu Marsa.
 Marsova satelita nista prav nič podobna naši vsemogočni luni in zelo verjetno sta to nekdanja asteroida, ki ju je v davnini ujel Mars. Fobos in Deimos sta navsezadnje zanimivi majhni telesi, ki bosta brez dvoma morala služiti kot naravni vesoljski postaji.

satelit	razdalja (1000 km)	polmer (km)	masa (kg)	odkritelj	datum
Fobos	9	11	1,08x1016	Hall	1877
Deimos	23	6	1,80x1015	Hall	1877

FOBOS

Fobos se giblje manj kot 6000 km nad površjem planeta in njegov obhodni čas je le 7 ur 39 min, kar pomeni, da bi ga opazovalec na Marsu videl, kako vzhaja na vzhodu in v tem času bi prešel več kot polovico svojih men od mlaja do ščipa. Razmik med njegovimi zaporednimi vzhodi ne bi bil daljši od 11 ur. Prehod prek Sonca bi opravil 1300 krat v enem Masovem letu, za prehod Sončevega diska pa bi potreboval 19 sekund.  Fobos je temno telo nepravilnih oblik z največjim premerom 27 km. Površje mu prekriva "prašen" regolit in kraterji. Največji med njimi je Stickney, s premerom 10km, ostali pa so manjši s premerom okoli 5km. Na površini so vidni grbeni, griči in nenavadni vzporedni žlebovi, ki so široki od 100 do 200 m in 10 do 20 m globoki. Zaradi spiralaste orbite Fobos izgublja na višini, približno po 18 m na stoletje, kar pomeni, da bo čez 40 milijonov let padel na površje Marsa.

DEIMOS

Deimos je manjši od Fobosa, saj njegov največji premer ne presega 15 km. Njegov regolit je globji, tako da je površje bolj zakrito vidijo se kraterji in brezna. Deimos bi ostajal nad Marsovim obzorjem po dva in pol Marsova dneva. Prek ploskve Sonca bi šel približno 130 krat v Marsovem letu in vsakokrat bi to trajalo 1 minuto 48 sekund. Njegov tir je v nasprotju s Fobom videti stabilen.