Kadetsko šolo je končal v Milanu, vojaško akademijo pa v Torinu. Takoj po končanem šolanju leta 1890 je pristopil k črnogorski vojski. V letih 1902-07 je opravljal službo brigadirja, nato pa je tri leta bil obrambni minister. Poleg teh poslov je opravljal tudi veliko drugih, bil je ministerski predsednik, minister zunanjih zadev in šef dvorske vojaške hiše. V prvi balkanski vojni je poveljeval Primorskemu odredu pri obleganju Skadra.
    V prvi svetovni vojni je bil poveljnik Hercegovskega in Drinskega odreda, ki sta bila kasneje del Sandžaške vojske, katera je v avgustu 1914 izvedla ofenzivo proti Sarajevu. Leta 1915 je postal delegat v Ruskem vrhovnem poveljstvu. Po umiku srbskih enot preko Črne Gore in Albanje, je Martinović od 8. do 11. januarja poveljeval Kotorskemu odredu pri obrambi Lovčena.
    V jugoslovansko vojsko je bil sprejet leta 1919. Leta 1921 se je upokojil. Odlikovan je bil z Zlato medaljo Miloša Obilića.