Rojen 23.5.1848 v Gersdorf-u v Mecklenburg-u in umrl 18.6.1916 v Berlinu.
     Že 1869 je vstopil v 86.Fusilier polk in 1870 v Granadirni polk cesarja Wilhelma I. št. 7 v Liegenitz-u. Kot podporočnik se je udeležil francosko-nemške vojne, kjer si je prislužil železni križ druge stopnje. Leta 1872 je premeščen v 1.gardni regiment v Potsdam. Leta 1878 je končal vojaško akademijo v Brlinu. 1880 je premeščen v generalštab in leto kasneje povišan v stotnika. Potem ko je za svojega strica, ki je bil šef generalštaba že opravljal različne adjutantske naloge, je leta 1882 postavljen na mesto 2.adjutanta šefa generalštaba. 1888 postane 1.adjutant generalfeltmaršala von Moltke in je povišan v majorja. V tej poziciji si je ob svojem stricu nabiral izkušnje in vzpostavljal stike z različnimi ljudmi, med drugim tudi s kasnejšim cesarjem Wilhelm-om II., s katerim postaneta prijatelja. Prav to je bilo odločilno, da je po smrti strica postavljen na mesto poveljnika dvorne garde. Tako je prišel na delavno mesto, ki je von Moltke umogočalo, da je bil v neposrednji bližini cesarja. Leta 1899 postane generalmajor in je imenovan za poveljnika 1.gardne pehotne brigade. Leta 1902 postane generalporočnik in poveljnik 1.gardne pehotne divizije ter hkrati generalni adjutant cesarja. Kajkmalu je bilo jasno, da je von Moltke bil predviden za zamenjavo poveljnika vojske von Schliffen-a.
     Po nesreči pri jahanju v letu 1906 da von Moltke odpoved in postane šef generalštaba vojske.
     V primerjavi z njegovimi predhodniki von Moltke ni bil izkušen v vlogi šefa generalštaba, prav tako pa ni vedel skoraj nič o delovanju tega organa. V prvi vrsti je bilo njegovo hitro napredovanje posledica prijateljevanja s cesarjem. No vseeno je šlo za zelo dobro vzgojenega, visoko inteligentnega moža, ki je bil večstranski talent; med drugim se je ukvarjal tudi z likovno umetnostjo in glasbo, kakor tudi literaturo in filozofijo. Kljub temu pa ni imel zadostne karizme za vojskovodjo, niti ni bil rojen administrator, kar pa bi mu vsekakor pomagalo pri delu v generalštabu.
     Ob začetku vojne 1914, je njegov operacijski načrt temeljil na študijah njegovega prednika von Schliffen-a, ki so predvidevale obkoljenje francoskih sil, s pomočjo prodora čez Belgijo.
     Sporno je ali je von Moltke kriv za neuresničitev Schlieffen-ovega načrta, saj ni po nekaterih ocenah dovolj utrdil desno krilo, ki je moralo prodreti globoko na zahod. Odločujoča je bila von Moltke-ova odločitev umika le 50 km od Pariza oddaljenih nemških sil, za reko Aisno, saj se je tako začela mučna pozicijska vojna. Krivdo za umik nosijo takratna slaba tehnična sredstva za komuniciranje med poveljstvom in enotami na fronti, na drugi strani pa tudi prevelika samostojnost vodij armad, katero pa je v vojsko vnesel prav von Moltke. Končno je bila njegova napaka tudi v oklevanju, da bi pravočasno posredoval pri operacijah, ki so se začele nepredvidljivo zapletati.
     Neuspeh na fronti je osebno prizadel von Moltke-a, ki je duševno na koncu predal poveljstvo generalu Falkenhayn-u. Leta 1916 je von Moltke umrl za posledicami infarkta.