Največje katastrofe

Vezuv

Verjetno najbolj znan izbruh vulkana je izbruh iz leta 79 našega štetja. Vulkan, ki je dolgo miroval je 24. avgusta izbruhnil in z veliko količino pepela prekril bližnji mesti Pompeje in Herkulaneum. Njegov izbruh je podrobno opisal Plinij mlajši v svojih pismih Tacitu, kar je tudi prvo znano pričevanje o kakšnem vulkanskem izbruhu.

Mesti sta dolgo ostali pod debelo plastjo pepela in šele leta 1860 je italijanski kralj Giuseppeja Fiorellija za direktorja izkopavanj. S tem so pričeli s sistematicnim in obsežnim izkopavanjem na obmocjih starodavnih mest. Pri izkopavanju so naleteli na dobro ohranjene odlitke trupel, ki so nastali v trenutku, ko je dež pepela in plovca prekril ležeča telesa kot vlažen cement. Sčasoma so mehki deli trupel razpadli, pepel in plovec pa je okamnel, v notranjosti pa so ostala le okostja. Predvidevajo, da je na obmocju starodavnih Pompejev umrlo vec kot 2000 ljudi, vendar izkopavanja še niso končana.

Slika 17.: Pogled na Vezuv	Slika 18.: Žrtve vulkana	Slika 19.: Pogled na Vezuv

Drugo mesto, ki je izginilo pod pepelom Vezuva pa je Herkulaneum. Ker so prva izkopavanja na območju tega starodavnega mesta odkrila le malo žrtev, so arheologi sklepali, da je večina prebivalstva uspela pobegniti pred uničujočo silo vulkana. Vendar so leta 1980 odkrili več sto okostij na obali pod masivnimi opečnatimi bloki tudi na globini več kot 20 m. Strokovnjaki sklepajo, da je prvi oblak pepela, ki je uničil Pompeje prvotno Hekulaneum obšel, vendar je kasnejši piroklasični oblak uničil mesto in ga prekril z debelo plastjo vulkanskih drobcev. Ponekod je plast tudi do petkrat debelejša od plasti, ki je prekrila Pompeje.

Krakatoa

27. avgusta 1883 je izbruhnil vulkan na nenaseljenem otoku Krakatoa, ki se nahaja med Javo in Sumatro v Indoneziji. Moč izbruha je bila 10.000 krat močnejša od prve atomske bombe. Zaradi silovitega izbruha je otok izginil v morju, steber vulkanskega pepela, ki je ob tem nastal pa je sega od 50 do 80 km visoko in so ga zračni tokovi raznesli po vsem Zemljinem ozračju, zamračitve, ki so zaradi pepela nastajale pa so se pojavljale še tri leta po izbruhu. Siloviti pok, ki je izbruh spremljal je bilo možno slišati štiri ure kasneje v 4800 km oddaljenih krajih.

Čeprav je bil otok nenaseljen je za posledicami izbruha umrlo 36.380 ljudi na okoliških otokih. Nekaj zaradi gorečih skal in prahu, ki ga je nastali sunek vetra nosil naokrog, nekaj zaradi zadušitve, večina pa zaradi velikih morskih valov, ki jih je izbruh sprožil. Vec kot 35 m visoki valovi so opustošili obale Jave in Sumatre, plimovanje nastalo ob vulkanskem izbruhu pa so čutili tudi v pristanišcih v Čilu, kjer je potrgalo siderne verige ladij, ki so bile tam zasidrane.

Montagne Pele

8. maja 1902 je na karibskem otoku Martinik izbruhnil vulkan Mont Pelle nad mestom St. Pierre. V jutranjih urah je v kratkem času prekril 9 km oddaljeno prestolnico in opustošil velik del otoka. V katastrofi je umrlo okoli 40.000 ljudi.

Slika 20.: Ruševine mesta St. Pierre

Tambora - Indonezija

Leta 1815 je erupcija vulkana Tambora v Indoneziji povzročila smrt približno 90.000 ljudi. Sam izbruh je zahteval 10.000 življenj, kasneje pa je zaradi številnih bolezni, opeklin in lakote umrlo še 80.000 ljudi.

Katmaj - Aljaska

Leta 1912 je ob izbruhu vulkana Katmaj pepel prekril najbolj oddaljene predele Aljaske.

Sv. Helena

18. maja 1980 je po 123 letih nenadoma izbruhnil vulkan Sv. Helena v Kaskadskem gorovju v ZDA. Eksplozijo, ki je uničila severno stran gore, je bilo slišati v 320 km oddaljenem Vancoverju v Kanadi. Izbruh, ki je trajal devet ur, je v ozracje izvrgel 22 km visoko milijone ton pepela. Silovit sunek vetra nastal ob eksploziji je uničil okoliške gozdove. Življenje je izgubilo 57 ljudi.

Pinatubo - Filipini

Po približno 600 letih mirovanja je 9. junija 1991 zacel bruhati ognjenik Pinatubo na Filipinih. Pepel, ki ga je ob izbruhu odvrgel v ozračje je več dni zakrival sonce. Na zgornjih pobočjih vulkana je nastal 100m sloj pepela. Deževje, ki je sledilo izbruhu, je povzročil nastanek blatnik tokov. Pred seboj so tokovi uničevali ceste, mostove in tudi več vasi. Pri tem je umrlo 565 ljudi, brez strehe nad glavo pa je ostalo 400.000 ljudi. Številni preživeli so kasneje zboleli za pljučnico in močnimi vnetji oči.

Slika 21.: Izbruh Pinatuba

Etna - Sicilija

Etna je gora visoka 3390 m na vzhodni obali Sicilije in je najaktivnejši vulkan v Evropi. Na vrhu vulkana je skoraj vedno viden ogenj. Ob zadnjem večjem izbruhu 1992 so tokovi lave ogrozili več okoliških vasi. Na Cataniji, ki leži ob vznožju Etne občasno pada vulkanski pepel.

Slika 22.: Etna - najaktivenjši vulkan v Evropi

Poleg naštetih vulkanov je na zemeljski površini še mnogo delujočih vulkanov - okrog 516. Od tega jih je samo v Indoneziji aktivnih vec kot 125, na Japonskem pa okrog 70.

Kljub temu, da imajo vulkani velik uničevalen učinek, se ljudje kaj kmalu pričnejo ponovno naseljevati ob vznožja vulkanov. Če vulkanski pepel prekrije zemljo s plastjo, ki je tanjša kot 20 cm, je to za zemljo veliko bogastvo. Vsebuje namreč veliko hranljivih snovi, ki zemljo obogatijo.

Slika 23.: Rodoviten lavin potok

V kolikor pa zemljo prekrije žareča lava, se na takšnem lavinem potoku prične obnavljati življenje čez približno sedem let. Včasih pa proces obnove zemlje traja dalj časa, tudi več stoletij.